ZDRAVSTVENE TEŽAVE - pomagajmo si sami.

[diver]

Zdravo!

Slučajno ima kdo kakšen podatek o g. Vinku Dolencu ? (NEVROKIRURG) v KC v Ljubljani. Če ima kdo, bi prosil, če mi ga lahko posreduje na mail:

jure.gaspersic@hotmail.com

lep pozdrav,
Jure!

[marjan]

Prof. dr. Vinko Dolenc, dr. med., specialist nevrokirurg


Akademik prof. dr. Vinko Dolenc spada med največja imena slovenske in svetovne medicine. Vodilni svetovni nevrokirurgi o njem govorijo v presežnikih: vrhunski strokovnjak, prodoren in pogumen iskalec novih rešitev, človek, ki je prestavil meje možnega. Sloves genija si je med kolegi prislužil s številnimi odkritji, s katerimi je vsakič znova globoko posegel v doktrino, ki je tedaj vladala v medicini. Kar nekaj časa je trajalo, preden je strokovno javnost prepričal o pomembnosti mikrokirurške oskrbe perifernih živcev. Precejšen odpor je sprva sprožila tudi mikroskopska operacija anevrizme v akutni fazi, ko pa se je lotil še kavernoznega sinusa, je val začudenja in nejevere zajel tako rekoč vso nevrokirurško stroko. Metode, ki jih je odkril prof. Dolenc, so zdaj uveljavljene po vsem svetu, še več: veliko bolnikov je preživelo prav po zaslugi njegovih dognanj.

Med kolegi ste izredno čislani, vodilni svetovni nevrokirurgi o vas govorijo v presežnikih. Kako doživljate vse te pohvale?

V prvi vrsti me zanima delo, ki ga opravljam, in vesel sem, da lahko skupaj s kolegi z vsega sveta sodelujem pri razvoju naše stroke. Občutek, ki me pri tem navdaja, je predvsem občutek sreče, da sem lahko v zadnjih dveh desetletjih sooblikoval nekatere smernice v nevrokirurgiji − in da gremo od tod lahko samo še naprej.

Ste ponosni na svoje delo?

Ponos nima nič opraviti s tem, zakaj bi bil ponosen? Ponos sam po sebi ni ustvarjalen. Ustvarjalno je delo, ki ga opravljam, tako na kliničnem področju, z raziskovanjem, kot tudi na izobraževalnem, z učenjem.

Že na začetku kariere ste premikali mejnike: še kot mlad zdravnik ste med prvimi v svetu uvajali mikrokirurgijo. Je kaj resnice v zgodbi, da je k temu posredno botrovala tragična letalska nesreča?

Leta 1966 se je na brniškem letališču zrušilo britansko letalo. Umrlo je skoraj sto potnikov, preživele pa so odpeljali v ljubljansko bolnišnico. Po zaslugi ekipe prof. dr. Janeza Milčinskega in dobre stomatološke službe v Angliji je bila identifikacija žrtev izpeljana hitro in brez napak. Izredno dobro je bilo tudi zdravljenje preživelih, zato je večina lepo okrevala. Ko se je britanski konzul prišel v imenu svoje vlade zahvalit v klinični center, je vprašal, kako lahko pomaga ljubljanski bolnišnici. Tedanji predstojnik nevrokirurškega oddelka, prof. Milan Žumer, je izrazil željo po operacijskem mikroskopu. Tako smo leta 1967 v Ljubljani dobili prvi operativni mikroskop, s katerim smo že naslednje leto začeli delati.

Ob pomoči mikroskopa ste že kmalu operirali periferne živce, povedano preprosteje: šivali ste pretrgane živce. To je bila za tedanje čase pravcata revolucija …

Res je. To je bilo takrat bolj kot ne nezaželeno, da ne rečem kar bogokletno. Govorili so nam, da z učenjem in poskusi zapravljamo čas, vendar se je kmalu izkazalo, da ni tako in da smo na pravi poti. Zdaj se vsi strinjajo, da lahko živce samo tako ustrezno rekonstruiramo in funkcionalno popravimo.

Kar nekaj časa ste porabili, da ste o pomembnosti metode, ki je zdaj uveljavljena po vsem svetu, prepričali svoje kolege. Od kod tolikšen odpor do novosti?

Ljudje smo zelo zavezani vsemu, kar je ustaljeno. Saj poznate pregovor, da je starega konja težko spraviti v nov hlev … Če se nečesa navadimo in se to tudi obnese, se neradi postavljamo pred nove izzive. To velja tako za medicino in zdravnike kot tudi za vsa druga področja in poklice. Vsaka novost zahteva dodatno delo, vsaka novost pomeni nov izziv.

Tudi vaš naslednji enako ali celo še bolj revolucionaren dosežek &# mikroskopska operacija anevrizme v akutni fazi ; je bil sprva sprejet z veliko dvoma. Kaj pravijo takratni dvomljivci zdaj?

Ljudje pravijo, "rekel in ostal živ" − in to velja za večino primerov. Marsikdo glasno kritizira, ko pa se izkaže, da kritika ni bila upravičena, se umakne in ne komentira več. Zelo malo je takšnih, ki se soočijo z lastno zmoto, priznajo, da je bilo njihovo mnenje v danem trenutku napačno in to tudi na glas povedo. To zmorejo samo véliki ljudje, večina pa jih preprosto molči. To se je zgodilo tudi v tem primeru: najglasnejši dvomljivci so zdaj povečini tiho.

Čeprav je zdaj prav po vaši zaslugi umrljivost zaradi anevrizem znatno nižja?

Čeprav. Težko je namreč priznati, da človek ni imel pravega mnenja.

Ali da ni bil dovolj odprtega duha …

Tako je. Seveda ni nujno, da bi vsi mislili enako, toda tistim, ki mislijo in delajo drugače, je treba dati svobodo in možnost, da se izrazijo, ne pa jih ovirati ali celo ustavljati.

Kavernozni sinus je dolgo veljal za nedostopno območje glave. Vi ste prvi vstopili vanj, ne da bi speljali krvni obtok zunaj telesa. Kaj vas je izzvalo?

Prof. Parkinson iz Kanade je prvi operiral v tem delu glave, vendar ob pomoči zunanje cirkulacije, kar pomeni, da je za določen čas ustavil srce. Zaradi tega je bil časovno omejen, operacijo je moral opraviti v 40 do 50 minutah oziroma največ v eni uri, izid pa je bil negotov.
K razmišljanju o drugačnem pristopu me je spodbudil primer mlade bolnice, s katero sva se pred operacijo povsem normalno pogovarjala, potem pa je zaradi operacije umrla. Takrat sem si dejal, če še take operacije ni mogoče uspešno izvesti, pač ne bom več kirurg. Intenzivno sem se posvetil študiju anatomije tega pomembnega območja pod možgani in njegovih struktur. Več kot dve leti sem preživel v laboratoriju, raziskoval, študiral, preučeval … in naposled mi je uspelo najti nov kirurški pristop, ki deluje.

Vsako oranje ledine je povezano s hudimi težavami, pri nas nemara še bolj kot drugod, ste nekoč dejali.

Zakaj je pri nas težje?

Ker je pri nas manjša kritična masa in vsak vsakogar pozna. To ne velja zgolj za področje poklicnega dela, ampak nasploh. Ljudje denimo pogosto zamerijo, če koga nisi prijazno pozdravil, četudi zgolj zato, ker si hitel in bil z mislimi drugje. Tega dolga leta ne pozabijo, po drugi strani pa zelo hitro pozabijo dobre, prijazne geste. Vse pride hitro na plan, vsakdo nekaj ve o vsakomur. Ta manjša kritična masa je tisto, po čemer se najbolj razlikujemo od drugih, sicer pa ni pomembnih razlik.


V kolikšni meri k obvladovanju veščine prispevajo izkušnje, delo in vaja, v kolikšni pa talent?

Dandanes ne moreš biti vrhunski športnik, če nisi nadarjen in če ne delaš zavzeto, in to ves čas. Za vrhunskega glasbenika ni dovolj, da ima izreden posluh, potrebno je tudi ogromno vaje. Predispozicija in zavzeto delo sta tudi osnovna pogoja za dobrega kirurga. Pri tem sta tako imenovano ročno in mentalno delo neločljivo povezana. Če je mentalno delo boljše, je treba več treninga, da izboljšamo oziroma prilagodimo tudi spretnost.

Predstavljam si, da v operacijsko dvorano vstopate samozavestni ter prepričani vase in v svoje delo. Je vedno tako − ali vas je kdaj tudi strah?

Samozavesten je lahko nekdo, ki mu ni treba vsak dan znova izvajati najvišjega performansa. Slikarja, ki po dvanajstih letih dobrih slik nekega dne postavi na ogled zmazek, ne bo nihče pribil na križ. Pri zdravnikih je drugače. Povsem vseeno je, kakšni smo bili včeraj ali pred desetimi leti, pomembno je zgolj to, kakšni smo danes. Pri vsaki operaciji moramo pokazati največ oziroma vse, kar posamezen primer zahteva. Tu ni prostora za samozavest. Tu tudi ni prostora za ležernost, da bi si človek rekel, saj bo šlo brez težav. Nič ne gre brez težav, vedno je treba biti kar se da pazljiv. In vedno je zraven tudi nekoliko strahu. To je nekakšen ustvarjalen strah, ki se kaže v obliki sposobnosti, zbranosti in spoštovanja problema.

Kako pomembna je vez z bolnikom?

Izredno. Najpomembneje je, da se z bolnikom povežete že pred operacijo. Bolnik in zdravnik morata prebiti ledišče in najti skupni stik; najbolje je, če čutita nekakšno skupno kemijo. Vsakega bolnika je strah, zato je še kako pomembno, da vidi, da se nekdo redno ukvarja z njegovim problemom in mu ni vseeno zanj. Če vam bolnik zaupa, je njegov strah pred operacijo veliko manjši. Bolnik, ki se ne boji ter sprejema vaša pojasnila in razlage, ima velikansko prednost v primerjavi z bolnikom, ki ga je operacije strah.

Kaj se dogaja z bolnikom, ki ga je strah? Kako se med operacijo odziva njegovo telo?

Bolnik, ki se boji, je utrujen. Če ponazorim s primerom: kmet, ki ves dan dela na njivi, je običajno manj utrujen od voznika, ki se osem ur udobno pelje v avtomobilu. Zakaj? Ker je voznik ves čas na adrenalinu. Če se bolnik boji, izloča adrenalin, zato je njegovo telo utrujeno. Šok, ki ga prinašata operacija in anestezija, bo pri takšnem bolniku znatno večji, s tem pa bo učinek operacije manjši. Težje bo tudi prestal pooperativno obdobje, ko mora telo nadomestiti izgubo adrenalina. Prav zato je pomembno, da bolnika ustrezno pripravimo na operacijo: če se je ne boji, bo tudi pooperativno zdravljenje učinkovitejše.

Veliko zdravnikov se pritožuje, da nimajo dovolj časa za poglobljen pogovor z bolniki. Se strinjate z njimi?

Ne. Spomnite se samo zgodbe, ko je Francelj hotel napisati dolgo pismu stricu Andreju, češ da nima časa … Če hočeš nekomu nekaj povedati, mu moraš to znati povedati s preprostimi besedami. To je možno opraviti tudi z nekaj kratkimi stavki, res pa je, da jih moraš pozorno pripraviti. Tako kot moraš z vso pozornostjo stopiti do bolnika in skušati dojeti, kako čuti in sprejema svoj položaj. Če obstaja vzajemno zaupanje, včasih zadostujeta samo dve besedi, dve minuti. Ker sta ti minuti med prijateljema, ki se skušata z roko v roki boriti proti bolezni.

Zahodna medicina zdravi telo, vzhodna tudi dušo, pravijo. Kako vi gledate na to?

O sebi bi rekel, da pripadam tako imenovanemu grško-rimskemu slogu civilizacije. Povsem verjamem v to, kar so povedali Grki: zdrav duh je v zdravem telesu. Če nekoga boli telo, se ne more počutiti dobro, dobro se počutimo tedaj, ko smo zdravi in v dobri telesni kondiciji.

Bi se, če bi se znašli v položaju, ko vam uradna medicina ne bi mogla pomagati, obrnili tudi na zdravilce?

Vedno in povsod se izogibam dogmam. Ni mogoče vnaprej reči, kako bi ravnal; dokler se sam ne srečaš s skrajno situacijo, ne veš, kako se boš v resnici odzval. Kar tako reči, ne bom živel, ne, ne … Ko gre človeku za življenje, se oklepa tudi zadnje slamice. Ljudje pogosto rečejo: če bi imel poškodovano hrbtenjačo, bi raje umrl. V to ne verjamem. Življenje ima veliko vidikov. Tudi sam težko razumem človeka, ki je hrom, torej tetraplegik, a kljub temu slika z ustnicami. Še vedno ima oči, še vedno lahko uživa v barvah, vidi stvari, ki jih drugi spregledamo ali gremo mimo njih in se sploh ne zavedamo, da obstajajo. Posluša glasbo, prisluhne ljudem … Skratka, človeku vedno nekaj ostane.

Zdravniki opozarjajo, da je težko, če ne celo nemogoče, priznati metode, ki niso znanstveno dokazane. V uradni medicini stvari preverjate. Koliko pa je prostora za drugačnost?

Prostora bo toliko, kolikor bodo zdravniki prosvetljeni in strpni. Več ko bo strpnosti, več bo prostora. Ne nazadnje se je vse skupaj začelo z zdravilci v Afriki, na temeljih kitajske medicine, na osnovi izkušenj, ki so jih ljudje stoletja in tisočletja prenašali iz roda v rod. Nedavno sem bil na kongresu v Hongkongu, kjer so javno povedali, da so bolnika skušali zdraviti tudi s tradicionalno kitajsko medicino. V tem ni nič slabega. Slabo je, če stvari uidejo izpod nadzora. To se dogaja zato, ker so povsod ljudje, ki skušajo izrabljati druge in služiti na njihov račun. Mene osebno najbolj moti, da se zdravilci povsem neustrezno ukvarjajo s terminalnimi bolniki. Z lažnimi obljubami in zavajanjem lahko povzročijo veliko gorja.

Vrniva se na začetek, k mejam. Veliko ste jih že prestopili, katera bo naslednja?

Zanima me nekaj, kar raziskujejo mnogi, a je še zelo neraziskano, to pa je – zavest. Pa ne politična (smeh) … Zanima me, kje je tista meja, ko se človek oziroma živo bitje zave in kdaj ta zavest ugasne. Morebiti bo mogoče na osnovi izkušenj ob zdravljenju tumorjev in žilnih nepravilnosti v področju centrov, ki najverjetneje sodelujejo v procesu zavedanja, spoznati kaj več o tem fiziološkem fenomenu. Zelo verjetno pa je, da medicina sama ne bo zmogla razvozlati te velike – če ne največje - skrivnosti. Za pomoč bo potrebno pritegniti številne druge strokovnjake: fizike, kemike, matematike…

Prof. dr. Vinko Dolenc, dr. med., specialist nevrokirurg
_________________
Lep pozdrav
Marjan